Veliki četrtek

Ob 9. uri bo v stolnici sv. Nikolaja v Murski Soboti KRIZMENA MAŠA, pri kateri bomo obhajali 6. obletnico ustanovitve škofije Murska Sobota (7. 4.). Somaševanje vseh duhovnikov škofije vodi škof msgr. dr. Peter Štumpf, ki bo pri krizmeni maši posvetil sveta olja: krstno olje za zakrament sv. krsta, krizmo z zakrament sv. birme, sv. krasta in mašniškega posvečenja ter bolniško olje za zakrament sv. bolniškega maziljenja.

Ob 19. uri z večernim bogoslužjem velikega četrtka, ki ga bo v stolnici vodil g. škof. msgr. dr. Peter Štumpf, se začne velikonočno tridnevje. Z besedo, znamenji in dejanji izpovedujemo in spoznavamo osrednjo skrivnost krščanske vere:

* postavitev zakramenta svete evharistije ali svete maše

* postavitev zakramenta svetega mašniškega posvečenja

* naročilo nove zapovedi: "Ljubite drug drugega!"

* ob koncu svete maše prenos Najsvetejšega na stranski oltar, odrivanje oltarja in molitvena ura 

VELIKI ČETRTEK

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli,(2) ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.

Krizmena maša

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi ? oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) in pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Olje

Olje se uporablja v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi širokega spektra uporabnosti je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in številni drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Zato nam ti dve prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali maša.(3) Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.(4)

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju pa je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri svoji obredni velikonočni večerji in ga je uporabljal tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni 'žrtev'. Hostije se uporabljajo pri maši še danes.

Poimenovanje evharistije ? maše

Za poimenovanje in označevanje zakramenta svete evharistije, ki ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni '(za)hvala'. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih 'poslali' drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh pa so 'poslali' tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog(5) škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Vir: TU SŠK