Homilija - božič 2006

Na pragu leta Svetega pisma praznujemo letošnji praznik človeškega rojstva Boga, ki s svojim ljubečim sporočilom pretresa zgodovino že dve tisočletji. Advent nas je uglasil za božično oznanilo o učlovečenju Božje Besede, o Luči, ki je zasijala nad prebivalci »v deželi smrtne sence« (Iz 9,1). Letos je v naši škofiji vse prvič. Tudi praznik Jezusovega rojstva obhajamo kot samostojna krajevna Cerkev prvič. Pravzaprav je tudi ustanovitev naše škofije neke vrste novo učlovečenje Boga za krajino ob Muri, saj pomeni nov zaznaven način prisotnosti Jezusovega skrivnostnega telesa - Cerkve. Naša in druge nove ter preoblikovane škofije na Slovenskem so letos neke vrste nove slovenske jaslice, iz katerih prihaja v petnajstem letu naše samostojnosti oznanilo božične skrivnosti. Naj se prav zato še glasneje sliši, kar se je zgodilo za časa cesarja Avgusta, za časa sirskega cesarjevega namestnika Kvirinija, da torej ni pravljica: da sta se Jožef in Marija iz Galileje prišla popisat v Betlehem. In »ko sta bila tam, so se Mariji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,6-7). Marija in Jožef sta takrat edina vedela, kar mi verujemo, da je to bil neskončno svet dogodek, saj se je Božja Beseda, Očetova večna Beseda, naselila med ljudmi kot človeški otrok.
Oznanilo te svete noči se glasi: razodela se je »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11), in »veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,10). Poudarek je na »vse ljudi« in »vse ljudstvo«. Bog na dan svojega človeškega rojstva – božič – podira vse meje: vsem ponuja odrešenje in vsem veselje. Vsem, takrat in danes! Bog, ki je ljubezen, je pred dva tisoč leti naredil izreden korak k človeku – prevzel je človeško življenje, da bi, čeprav Bog, prišel do človeka na človeški način. Božična pripoved ima smisel, ker je novorojeni Jezus res Bog in človek. Ker so v njem res neločljivo združena nebesa in zemlja, božje in človeško. In to se je zgodilo iz ljubezni. Ker je božič resničen, ima vsaka ljubezen smisel, tudi tista, ki ne dobi odgovora ljubezni. Bog nas zastonj ljubi in nas kliče k prav takšni ljubezni, da se skoznjo uresničimo kot ljudje.
Beseda večnega in vsemogočnega Boga, ki ni nič drugega kot On sam, se je učlovečila, je postala ne le slišna, ampak tudi vidna človeškim očem. In to ni beseda, ki je le steber zraka v nihanju, to je večna Beseda (Logos) večnega Očeta. Ni beseda, ki samo nekaj pove, ampak Beseda, ki to, kar izraža, tudi je. Ni le govorila o življenju, ampak je bila Življenje samo. In prišla je zato, ker smo ljudje bili v temi, v grehu, v nevrednem stanju, v položaju, ki je sramotilo našega Stvarnika, skratka, bili smo neodrešeni, duhovno mrtvi. Slepi in gluhi ter nesposobni pravega doživljanja in pravega mišljenja, smo tavali in se zaletavali sem ter tja po zgodovini, ki se je vedno znova povračala na isti kraj greha in odpada. In to se še vedno dogaja. Da bi presekala ta začarani krog ujetosti v zlo, je zasvetila kot Luč v temi. »On je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti« (Tit 2,11-14) odrešujoče sporoča sv. Pavel Titu. Ljudje nismo nujno tema, greh! Ko sprejmemo Luč, imamo pravico imenovati se in biti božji otroci, otroci Luči in ne teme! Kje je še kdo, ki bi svetu oznanil kaj podobnega? Kaj tako želenega in odrešujočega? Vse ostale obljube so le prah in nič. Zato se je Bog dal videti kot otrok v jaslih in kot ara odrešenja na križu, da nas ne bi zaslepile druge ponudbe navideznega odrešenja, ki prihajajo od politikov, gospodarstvenikov, ideologov, vedeževalcev ali prerokov okultnih sil. Nihče več ne more reči, da ni vedel za pravo pot. Razodel se nam je povsem, do zadnjih spoznavnih zmožnosti človeške narave, in se nam dal do neskončnih brezmej božanske.
Zato božič ni le praznik, ni zgolj sanjska idila, ampak tudi poslanstvo. Praznik bo postal le, če bomo Bogu odgovorili v isti govorici, s kakršno nas je nagovoril On. Dal nam je Sina, dal nam je Sebe, dal nam je Vse. Dano nam je bilo vse, sprejmemo pa lahko le po meri našega dajanja. Dajmo mu torej sinove in hčere, dajmo mu sebe, dajmo mu vse! Škof, duhovniki, redovnice in redovniki, zakonci in družine, sosedje, Madžari, Romi, Hrvatje in Slovenci, mladi in ostareli, bolni in zdravi, svobodni in zasvojeni … vsi, ki smo Kristusova Cerkev na tem koščku slovenske domačije – dajmo mu vse!
Otrok v jaslicah, učlovečeni Bog, nam razodeva naše veliko poslanstvo, da tudi v našem času zastavimo svoje življenje za razodeto resnico, da je vsako človeško življenje neskončno vredno: sveto in zato nedotakljivo. Dati se mu, pomeni danes prebujati veselje do življenja. Življenje je neskončno več kot neživljenje! Ker se je naš življenje ljubeči Bog odločil za življenje, se življenja smemo veseliti. Bratje in sestre, ki živimo tod okoli, poklicani smo ljudem okoli nas prinesti veselje do življenja. S tem veseljem prihaja tudi odgovornost in spoštovanje do vsakega življenja, pa naj bo ostarelo, na vrhuncu moči ali še nerojeno. V imenu Boga in niti v imenu človeka, ki je njegova podoba, nima nihče pravice ubiti drugega! Vsako življenje je do konca sveto! Zato je s papežem Benediktom XVI. obsojamo zlorabe v današnjem svetu: poleg žrtev oboroženih spopadov, terorizma in različnih oblik nasilja, so tu še »tihe smrti« povzročene z lakoto, hotenimi splavi, poskusi na zarodkih in evtanazijo.
Učlovečena večna Božja Beseda se želi vedno znova naseliti tudi v slovenski »dolini smrtne sence«. Odrešenjsko prisotna želi biti sredi osebnih stisk, med zlorabljenimi otroki, v zakonskih brodolomih, družinskih napetostih, tudi v odnosih med ljudmi v Ambrusu in v podobnih drugod, želi se naseliti v strah pred novim življenjem in v onega pred boleznijo, starostjo ter smrtjo …
Zato naj nocojšnja božična vesela vest veselja nad življenjem še posebej doseže, tudi po vseh nas, tiste, ki obupujejo nad lastnim življenjem, tudi njihovo je ljubljeno in vredno, da je; dotakne naj se staršev, ki jih nemočne skrbi življenje otrok, ki hodijo po samosvojih poteh; zadene naj mlade, ki izgubljajo smisel za trud in prizadevanje; doseže brezposelne, ki se s težavo preživljajo iz dneva v dan; opogumi naj tiste, ki se s strahom odločajo za podarjanje novega življenja in tiste, ki se zanj ne morejo odločiti; v naši domovini bo več otrok le, če se bomo zmožni velikodušno veseliti vsakega začetega življenja, ne pa samo zato, da nas bo ob preštevanju več. In to nam sporoča Bog iz betlehemskih jaslic v pastirski votlini.
Vsem, ki bi želeli dvigniti kvaliteto življenja med nami, pa Otrok iz Betlehema sporoča, da ob vsem prizadevanju za potrebni gmotni napredek, ne smemo pozabiti na duhovno napredovanje. Brez drugega je prvi lahko poguben. Napredek da, a samo takšen, ki je resnično dobro za človeka.
Krščanskega poguma in optimizma pri premagovanju zla in še bolj pri razvijanju dobrega nas uči Bog, ki se je rodil v svet, ki je zaznamovan z grehom in njegovimi posledicami. Saj sporoča: dobrota je močnejša od zla! Ponesimo, bratje in sestre, to sporočilo v živeti obliki med ljudi!
Ta resničnost božične skrivnosti naj se po nas vseh razširja v letu Svetega pisma, da bo Božja Beseda razsvetljevala temine leta, ki je pred nami. Naj se na poseben način uteleša v družinah, prežene iz njih strah in vliva vanje veselje! Naj njena svetloba preko nas seže na vsa področja cerkvenega in javnega življenja ter skupnega snovanja! Božja Beseda se je učlovečila, da nam je pokazala, kako živeti kot pristni ljudje. Tvegajmo, skupaj tvegajmo in se v medsebojnih odnosih upodabljajmo po Njej, saj smo po Njej ustvarjeni! Božič je praznik božjega tveganja, naj bo tudi našega! Amen!