Homilija - diakonsko posvečenje

DIAKONSKO POSVEČENJE 2006
Črenšovci, 29. 10. 2006
30. navadna – žegnanjska nedelja

Spoštovano vodstvo bogoslovja, duhovniki, bogoslovci, še posebej kandidati za diakonsko posvečenje s starši in drugimi sorodniki, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Na letošnjo žegnanjsko nedeljo, ko se spet spominjamo posvetitve vseh cerkva, za katere ne vemo natančnega datuma tega dogodka, in na dan prvega posvečenja treh božjih izbrancev v diakone v naši mladi škofiji, so nam Jeremijeve besede pisane na kožo: »Vriskajte od veselja … Oznanjajte, hvalite in govorite: Gospod, reši svoje ljudstvo …« (Jer 31,7). In Bog odgovarja ljudstvu: »Glejte, pripeljem jih iz severne dežele in jih zberem …« (v. 8). In to slepe, hrome, noseče in porodnice (prim. v. 8). »Z jokom boste prišli, s tolažbami jih bom pospremil nazaj; k potokom voda jih popeljem« (v. 9).

Odrešujoči dialog med Bogom in človekom, kot ga je opisal Jeremija, se uresničuje tudi danes. Zato je primeren čas za radost in veselje, ki se izliva v slovesno bogoslužje. Klicali smo in prosili za nove duhovniške poklice ter za rešitrev iz drugih stisk. Tudi diakonsko posvečenje je del božjega odgovora na ta klic po odrešenju. Tudi po diakonih želi danes Bog pripeljati ljudi iz dežel njihovega tujčevanja v obljubljeno deželo svoje bližine.
Markov evangeljski odlomek, ki nam še zveni v ušesih, je eden ključnih v njegovem evangeliju. Jezusa nam predstavi v Jerihi, ki jo iz stare zaveze poznamo kot »vrata« v obljubljeno deželo, ki so se čudežno odprla, saj je Jozue Jeriho zavzel brez orožja, s skrinjo zaveze in molitveno pesmijo. Jeriha je simbolno mesto, ki leži 250 m pod morsko gladino, zato predstavlja svet, ki je daleč stran od Boga, pogreznjen v nižine greha ter zla, in se iz njih sam ne more rešiti. Zato pride vanj Gospod sam kot zastonjski dar. Od tod se njegova pot prične dvigovati do Jeruzalema, ki je na vzpetini, in je simbol odrešenja. Svet vedno teži nazaj, navzdol, edino z Gospodom na poti se lahko dvigujemo.

In to je pot Jezusovih učencev. Kdor ni na tej poti, je slep. Slepi iz evangelija je podoba učenca, ki ne razume, ki nima vere. Za slepega je vse noč. Srce slepega je prostor strahov, a zaradi Božje obljube lahko postane prostor hrepenenj – po uresničenju Jezusovega daru. Vse, kar človek sam ne zmore, lahko dobi le kot dar. Vseh najpomembnejših resničnosti v življenju smo deležni le v obliki daru (lastno življenje, drugi, ljubezen …). Ko je slepi to dojel in po tem zahrepenel, ga nihče ni mogel več ustaviti. Hrepenenje po Bogu in njegovih darovih je namreč vrhunec našega duha.
In kaj se je dogajalo v beraču ob poti. Najprej nam evangelij sporoča, da je berač nekdo, ki po pravilu prosi za to, kar hoče in potrebuje, ker si sam tega ne more priskrbeti. Zato je podoba učenca, ki prosi za uresničitev najglobljih hrepenenj.
Slepi, ker je gluhote in nemosti že bil ozdravljen, lahko kliče Jezusa po imenu. To pomeni oseben odnos domačnosti in poznanja. To je edino ime, ki odrešuje in ga je vredno klicati. Vsakemu, ki resnično verno kliče to ime, je podarjeno odrešenje.
Nato berač odvrže plašč: to je izraz odločitve, da odvrže vse, kar je imel do takrat v življenju za edino varnost. Odpove se vsemu, da bi prišel do Jezusa, do izpolnitve svojega hrepenenja. Česa takega bogataš ni sposoben. Berač pa odvrže vse, steče k Jezusu, ga prosi in prejme vid ter hodi po poti za njim, iz Jerihe v Jeruzalem.
Ob beraču spoznamo, da se vera prične s priznanjem lastne bede, uresničuje se s klicanjem Jezusovega imena in dopolni z razsvetljenjem – ki ga predstavlja vrnjen vid. Tako postane očitno, da se Jezusov učenec, praktičen kristjan, rodi v klicanju Jezusovega imena.

Osrednje mesto evangeljskega odlomka je Jezusovo vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« (v. 51). To je vprašanje prav vsakemu človeku. »Da bi spregledal!« (v. 51), je odgovor. Vid pomeni vero; v tem primeru je vera: ušesa, usta, noge, roke in oči. To je vera - vid, ki rešuje! Kajti končni čudež je vedno ozdravitev slepote duha, ne predvsem telesnih oči.
Ta čudež je povezan s krstnim razsvetljenjem, ki vodi iz teme v luč. Pri krstu smo prejeli dar Duha, da bi videli duhovno. Videli, kar dela Jezus v nas in okoli nas, da bi tudi v križanem zrli globočino Boga.

Jezus ozdravlja za zrenje, za kontemplacijo Božjega sredi sveta, tudi sredi bede, trpljenja, vsakdanjika. Takšno gledanje je tipično za Jezusovega učenca, kristjana. S krstom smo postali novi ljudje, čeprav še v starem videzu – a to je le zunanjost. V resnici smo že skrivnostno Kristusovo telo, ki je vstalo. To nasprotje med življenjem, ki bo umrlo, in življenjem, ki je že vstalo, je težko in boleče. A treba ga je vzdržati. Kristjan v luči velike noči zre tudi trenutke, ko se lomi, umira. Sveti Duh spremeni vse, česar se dotakne – v krstu, evharistiji in tudi zakramentu svetega reda se zgodi takšna sprememba: zgodi se resničen prehod, velika noč, zgodi se spremenjenje.

Dragi posvečenci, z današnjim neizbrisnim dogodkom se vas bo spet dotaknil Sveti Duh, da vas bi spremenil za službo »prehoda«, velike noči, za vedno aktualno pot iz Jerihe v Jeruzalem. Najprej boste sami v sebi hrepeneli, nato pa drugim pomagali do skrivnostnega hrepenenja po ozdravljenju slepote, ki bo omogočila zreti Božje v vsakdanjem življenju. Škofu in duhovnikom boste kot diakoni pomagali pri oznanjevanju, posvečevanju z zakramenti in z uresničevanjem del ljubezni. Zlasti tistim, ki se jim v življenju vse lomi in izgubljajo tla pod nogami, boste blizu in jim stregli. Pomagali jim boste v polomu, bolečini, smrti zreti veliko noč. Nič ne boste mogli vi dati , boste pa mogli buditi v njih hrepenenje, da bodo to, kar je njim in vam nemogoče, prejeli od Gospoda. Ob vas naj »berači naših dni« začno klicati Jezusovo ime, odvržejo plašč svojih gotovosti in stečejo, da bodo končno slišali: »Kaj hočeš, da ti storim?« In z vašo pomočjo bodo takrat lahko izbrali vid, dar razsvetljenja njihove teme, sposobnost prepoznanja Boga sredi njihovega življenja.

Med obredom boste slišali misel: kar boste brali, verujte; kar boste verovali, učite; in kar boste učili, živite. Vsebina teh besed je uresničenje današnjega evangelija. Ker ste najprej sami berači, ki ste spregledali, boste razumeli sodobne berače in jim postali »drugi Kristusi«, da bodo preko vas videli, slišali, se dotikali Kristusa in On njih.
Kristus je edini duhovnik nove zaveze in vi mu boste danes s prvo stopnjo zakramenta svetega reda, diakonatom, pridruženi, da po vas njegovo duhovništvo postane vidno našim očem, otipljivo našim rokam in lažje doživeto v naših srcih.
Zato pa je treba odvreči »plašč«, se odreči grajenju gotovosti v življenju na sebi, svojih močeh in sposobnostih. Zunanji izraz tega je tudi samsko življenje v čistosti, ki ga boste danes svobodno sprejeli. Ne kot od zunaj naloženo, ampak kot vaš življenjski simbol ljubezni do Boga in Cerkve. To bo ljudem vidno znamenje vaše popolne podaritve Bogu, Cerkvi in konkretnim ljudem, pa tudi danes še kako zgovorno znamenje večnega življenja pri Bogu, ob katerem se bodo mnogi ustavljali, se ob njem spraševali ali zgražali. Pomembno bo le, da bo z vaše strani resničen.
Z redno molitvijo besednega bogoslužja - brevirja boste znova in znova stopali pred Kristusa, v svojem imenu in imenu Cerkve. Ljudje imajo od danes naprej pravico do vaše molitve, ker vi to obljubljate Bogu in njim.

Dragi starši naših novih diakonov, sorodniki, prijatelji, verniki domačih župnij in celotne nove škofije, mi pa tudi stopamo z njimi v molitveno zavezo. Naša molitev naj jih sedaj še bolj vneto in goreče spremlja, da bodo vztrajali v zvestobi do konca danes dani besedi, se posvečevali in pomagali drugim se posvetiti!
Amen!