SV. APOLONIJA

Sv. Apolonija je živela v prvi polovici 3. stoletja v Aleksandriji. O njenem življenju je malo znanega, a najverjetneje je delovala kot diakonisa. O njej govori aleksandrijski škof sv. Dionizij v svojem pismu o preganjanju kristjanov v Aleksandriji, ki ga je pisal škofu Fabiju v Antiohijo. Sv. Dionizij v pismu piše, da se je preganjanje kristjanov v Aleksandriji začelo že pred razglasom cesarja Decija, ko je podivjana poganska množica morila in strahovala kristjane. Z Decijevim razglasom (konec leta 249 ali začetek 250) se je preganjanje samo še bolj razširilo. Sv. Dionizij opisuje mučeniško smrt mnogih aleksandrijskih kristjanov, npr. starčka Metrasa so pretepali in z ostrimi trsti zbadali v obraz in oči, ga vlekli po ulicah in kamnali. Vdirali so v hiše kristjanov, ropali, kradli, manj vredne predmete iz lesa so zažigali na ulicah itn. O sv. Apoloniji zapiše Dionizij naslednje: » Takrat so zgrabili tudi vsega občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe; pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo živo sežgo, če ne bo za njimi govorila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela.«

Sv. Apolonijo upodabljajo na različne načine. Največkrat je naslikana z palmovo vejo kot simbolom mučeništva v eni roki ter s kleščami z zobom v drugi. Nekateri so jo upodabljali kako skoči v ogenj ali pa v kraljevskih oblačilih, kar je povezano z izročilom, da je bila kraljeva hči.

Sv. Apolonija je zavetnica zobozdravnikov in priprošnjica zoper zobobol.

Danes godujejo vse, ki nosijo ime: Apolonija, Polona, Polonca, Polonica, Lona, Lončka.