SV. VALENTIN

Sv. Valentin v sebi združuje osebi dveh duhovnikov mučencev, ki sta živela v istem času in imela enako ime. Legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik, ki je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. okrog leta 270. Nekako v tem času pa je kot mučenec umrl tudi škof v umbrijskem mestu Terni, ki mu je prav tako bilo ime Valentin. Spomin na oba so stalno obhajali na isti dan. Najverjetneje gre za isto svetniško osebo. Možno je, da je Valentin bil najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Raziskovalci zgodovine današnjega svetnika še niso dokončno rešili uganke.

Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav. Zato so imeli svetnika za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Ker je njegov god v predpustnem času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanju, so se mu priporočali novoporočenci. Priporočali so se mu tudi čebelarji, saj njegov god ob koncu zime naznanja pomlad, ko se iz zimskega spanja prebudijo čebele. Po starem kmečkem koledarju prinese sv. Valentin ključe od korenin, zato mu pravijo, da je prvi pomladin. Sv. Valentin je tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duš). Rimska legenda pravi, da je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. Neka druga legenda pripoveduje, da je sv. Valentin ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu leži pod nogami. Tako je svetnik tudi priprošnjik božjastnim bolnikom.

Danes obhajajo svoj god tisti, ki jim je ime: Valentin, Valentina, Tinček, Tine, Tina, Tinka, Zdravko, Zdravka.