SV. SIMEON JERUZALEMSKI

Semeon velja za drugega škofa v Jeruzalemu. Mnogi razlagalci Svetega pisma ga enačijo s Simonom Gorečnikom ali Zelotom, ki je bil rodni brat Juda Tadeja. Oba sta bila Jezusova bratranca. Njun oče Kleofa ali Alfej bi naj bil brat sv. Jožefa.
Po poročanju krščanskega pisatelja Hegezipa, ki je živel v 2. stoletju, je Simeon ali Simon bil krščen Jud. Okrog leta 160 je potoval v Rim, da bi se seznanil s tem, kar uči rimska Cerkev. Ko se je vrnil v Palestino, je zoper krivoverske gnostike napisal pet knjig, ki pa so se izgubila. Drobci, ki so se ohranili, je Evzebij iz Cezareje vključil v svojo Cerkveno zgodovino. Simeon je bil izvoljen za drugega jeruzalemskega škofa leta 62, ko je mučeniške smrti umrl sv. Jakob mlajši. Leta 66 so se Judje uprli Rimljanom in zato je rimski cesar Neron poslal v Jeruzalem vojsko, da bi zatrla upor. Mesto Jeruzalem je padlo leta 70. Škof Simeon se je ob prihodu rimske vojske spomnil Jezusovih besed, da se naj takrat, ko bodo vojske oblegale Jeruzalem, umaknejo v hribe, kajti mesto bo kmalu razdejano. Jeruzalemski kristjani so se s svojim škofom umaknili v hribe onstran Jordana, v mestece Pela. Koliko časa so tam ostali, ni znano.
Za časa rimskega cesarja Trajana, ki je vladal v letih 95–117, so nasprotniki kristjanov zatožili Simeona rimskim oblastem. Škof je bil takrat star že sto dvajset let. Na zaslišanju in tudi po raznih mučenjih je neustrašno izpovedal svojo vero v Kristusa. Cesarski namestnik ga je ukazal pribiti na križ in tako je leta 107 sv. Simeon umrl enake smrti kakor Jezus.

Danes godujejo: Simeon, Simon, Simona, Šimen.